29. 1. 2021
Simboli Republike Slovenije (t. j. grb, zastava in himna) so bili določeni že v ustavnih amandmajih k slovenski ustavi iz leta 1974, in sicer v letu 1989 (himna) ter v letu 1991 (grb in zastava). Ustava iz leta 1991 je navedene simbole v svojem tekstu povzela, vendar pa je bilo potrebno kar 3 leta čakati na izvedbeni zakon iz leta 1994. Zakonu o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (v nadaljevanju kot ZGZH) je v naslednjih letih sledilo še nekaj uredb, glede katerih sta najpomembnejši Uredba o uporabi zastave in himne Evropske unije v Republiki Sloveniji ter Uredba o izobešanju zastave Republike Slovenije v vzgojno-izobraževalnih zavodih.
V praksi se je pokazalo, da ureditev področja v ZGZH in zgoraj navedenih uredbah ter v manjši meri še v Zakonu o varstvu javnega reda in miru povzroča obilo preglavic pri tolmačenju, saj je bila vsebina urejena nesistematično in zelo nepregledno, zaradi česar je v prvi vrsti smiselno, da se celotno področje uporabe državnih simbolov samih ter v povezavi z drugim simboli uredi v enem novem krovnem zakonu brez nepotrebnih podzakonskih predpisov.
Dejstvo, da je od prvotnega zakona minilo že več kot četrt stoletja, dodatno nakazuje, da sta se zakonodaja ter sistem državne uprave, ki sta bila v veljavi v času sprejema ZGZH, močno spremenila, kar narekuje terminološko posodobitev ter posodobitev v zvezi s sklicevanjem na inštitucije in institute, ki so veljavni v današnjem času. Zakon je torej nujno potrebno posodobiti v sistemskem smislu. Hkrati je preteklega četrt stoletja pokazalo veliko število problemov uporabe državnih simbolov, ki se niso reševali sproti, temveč so se nakopičili, saj zakon ni doživel niti ene same spremembe, čeprav so grboslovna, zastavoslovna ter muzikološka stroka pogosto opozarjali na težave pri izvajanju in tolmačenju zakona.
Tudi sama grafična priloga k ZGZH iz leta 1994 z današnjega vidika nikakor ni več primerna za potrebe časa, v katerem prevladujejo digitalni trendi ter standardi, zaradi česar jo je nujno potrebno posodobiti ter razširiti na druge primere uporabe simbolov.
Glede na izkušnje zastavoslovne stroke večina državljanov in državljank ZGZH razume, kot da je dovoljeno zastavo Republike Slovenije izobešati zgolj in samo ob državnih praznikih, kar kaže na potrebno po jasnejšem zapisu načela svobodnega obešanja zastave, s čimer bi zagotovo pripomogli k pogostejšemu izobešanju zastave.
Zastavoslovna stroka že več let opozarja, da je izobešanje zastave na način, ko je zastava na drog nameščena z daljšo stranico (t. j. v navpičnem načinu) po trenutni zakonodaji sicer prepovedano, ampak se v praksi kljub prepovedi množično izvaja na način, da je grb v ležečem položaju, kar pa v zastavoslovnem in heraldičnem smislu pomeni predajo ali smrt imetnika zastave, zaradi česar je nujno potrebna sprememba zakona na način, da se grb pri navpičnem izobešanju umesti pokončno.
Slovenska narodna zastava, ki je osnova slovenski državni zastavi, je v ZGZH precej zapostavljena, večina državljanov in državljank pa je ne prepoznava in ne izobeša, zaradi česar jo je nujno potrebno vključiti v hierarhijo ostalih zastav.
Tudi težave z vrstnim redom izobešanja zastav so stalnica na vseh vrstah dogodkov, zaradi česar je potrebno precej bolj jasno določiti hierarhijo vseh možnih simbolov ter na jasen način (tudi s pomočjo grafičnih prilog) določiti načine izobešanja zastav.
Kar zadeva grb, je primerjalno pravno običajno, da se grb uporablja zgolj in izključno za identifikacijo države kot take, ne pa njenih državljanov, zaradi česar je potrebno pravico do uporabe grba omejiti na državne organe Republike Slovenije, druge osebe javnega prava, katerih ustanoviteljica je Republika Slovenija, ter njihove pripadnike.
Glede omembe himne je muzikološka stroka večkrat poudarila, da je himna v svojem bistvu skladba, ki se lahko izvaja tudi zgolj instrumentalno, kar pomeni, da sta na prvem mestu vedno notni zapis in skladatelj in šele na drugem pesnik, ki je napisal besedilo, ki se poje ob vokalni izvedbi. Zaradi navedenega je potrebna sprememba definicije himne ter omemba njenega skladatelja Stanka Premrla. Notni zapis, ki se nahaja v obstoječi prilogi, je mestoma napačen in samovoljno in brez utemeljenega razloga odstopa od Premrlovega izvirnika, zaradi česar je potrebno le tega popraviti, na kar muzikološka stroka opozarja že vrsto let.
V praksi se je izkazalo, da se s težavami glede izobešanja največkrat sreča ravno policija in ne tržna inšpekcija, zaradi česar bi bilo smiselno pretežni del nadzorstva nad določbami novega zakona prenesti na policijo samo. Tudi dejstvo, da so kazni za kršitev zakona določene še vedno v slovenskih tolarjih ter neprilagojene inflaciji, je dejstvo, ki ni v ponos zakonu s tako pomembno vsebino, kar narekuje posodobitev.
Osrednji cilji novega zakona so sledeči:
Cilj novega zakona ni v spremembi kateregakoli od državnih simbolov, saj so le ti jasno definirani v Ustavi RS in se z zakonom ne morejo spreminjati.
Cilji zakona je posodobitev, poenostavitev in jasnejša sistematizacija pravil uporabe državnih simbolov, kot odziv na povratne informacije državljanov in uporabnikov starega zakona in področnih uredb.
Predlog zakona temelji na načelih, kot so bila zapisana v dosedanjem zakonu in uredbah ter jih ne spreminja radikalno, temveč zgolj delno ter uvaja uveljavljena načela grboslovja, zastavoslovja in muzikologije.
Rešitve, ki jih prinaša novi zakon so naštete v nadaljevanju in jih lahko razdelimo več sklopov. Vsebinski sklopi predlaganih novosti so:
Zaradi dejstva, da zaradi novega zakona ne bo prišlo do sprememb državnih simbolov, se ne pričakuje, da bo zakon prinesel finančne posledice. Ker je vacatio legis določen na eno leto, ne bo prišlo do dodatnih stroškov menjave navpično vpetih zastav, saj se zastave, ki so stalno izobešene, v praksi menjajo enkrat na leto in jih bo torej potrebno v roku enega leta tako ali tako zamenjati.